Dolga leta sem se izogibala garaži. Bila je tisti temen, prašen prostor, kjer se je nabiralo vse, česar nisem imela srca vreči stran. Od starih otroških koles do božičnih okraskov iz devetdesetih – pravi muzej mojega življenja. Potem pa je nekega dne prijatelj predlagal, da garažo uredimo, da bo končno del hiše, ne skladišče. Začelo se je nedolžno, končalo pa z nakupom novih sekcijskih vrat.
Ko so monterji prvič prišli izmerit odprtino, sem bila prepričana, da gre le za estetsko zadevo. A hitro sem ugotovila, da so sekcijska vrata precej več kot to. Izbirala sem med različnimi materiali, izolacijami, celo vzorci in barvami. Nisem si mislila, da bom kdaj razmišljala, ali naj bodo vrata mat antracit ali z rahlim sijajem. Ampak ko sem jih videla na vzorcu, sem začutila tisti čuden ponos – kot da končno nekaj počnem zase.
Postopek montaže je trajal le nekaj ur, rezultat pa je bil neverjeten. Ko so se nova sekcijska vrata prvič zaprla, je bil zvok skoraj tih, a pomenljiv. Garaža je postala topel, čist prostor. Nenadoma sem si želela vanjo postaviti delovno mizo, par polic in kavo. Tudi prijatelj je bil navdušen, čeprav tega ni pokazal preveč. Samo rekel je: ‘Zdaj pa imamo garažo, kot se spodobi.’
Najbolj zanimivo je bilo, kako so ta vrata spremenila tudi moj odnos do doma. Ko sem parkirala avto in pritisnila gumb, da se sekcijska vrata počasi zapirajo, sem prvič začutila tisti občutek popolnosti – varnosti, reda in tišine. Kot da so vrata postavila piko na i vsemu, kar sva gradila zadnjih nekaj let. Po primerjavi ponudb sem ugotovila, da imajo sekcijska vrata Avtomatska Vrata točno tisti videz in izolacijo, ki sem si ju želela.
Danes, ko stopim skozi njih, se spomnim, koliko dela je bilo vloženega v to hišo. Pa ne gre le za vrata, ampak za občutek, da sem končno uredila nekaj, kar je dolgo čakalo. Sekcijska vrata so zame postala simbol premika – iz kaosa v red, iz ‘bom enkrat’ v ‘danes’. In to, če sem iskrena, ni bilo le popravilo garaže, ampak majhna zmaga nad lastno odlašavostjo.…