Prijeten dopust s prijatelji na daljnem otočku sredi našega morja.
Prave robinzon počitnice. Hiška na samem, tik ob morju v majhnem zalivu s peščeno plažo. Brez avtomobilov, brez elektrike, brez mobilnih telefonov. Deset dni raja. Edino prevozno sredstvo so naši čevlji oziroma natikači ter majhen čoln na vesla, ki je privezan na pomol tam pred hiško. Elektriko dobimo samo s pomočjo majhnega agregata, pa še to samo za hladilnik in zmrzovalnik, da imamo hrano na hladnem in pa pijačo seveda. Nobenega hrupa, ne televizije ne radia. Samo zvoki narave nas obkrožajo, čez dan se sliši valove kako butajo ob skale ne daleč stran od naše najete hiške, ponoči pa živalski glasovi iz bližnjega gozda. No, čez cel dan pa se sliši brenčanje komarjev, ki jih je na milijone. K sreči smo dobro opremljeni s sredstvi za boj proti njim. Še nobene ure ni nikjer v hiški, kot, da je čas tukaj čisto nepomemben.
Samo svak Domen ima na roki ročno uro Seiko. Sestra pravi, da se nikdar ne loči od nje, da je nikoli ne sname z roke. Tudi prav. Vsi ostali smo brez teh merilnikov za čas. Saj v bistvu ure sploh ne potrebujemo. Zjutraj se zbudimo, ko nam je, kuhamo ko smo lačni, pijemo, ko smo žejni in spat gremo, ko nas premaga utrujenost tega brezdelja na tem samotnem otočku. Domen je ročno uro Seiko dobil za poročno darilo od očeta in mu veliko pomeni. Tudi njegovemu očetu, ki je strasten zbiralec starih ročnih ur znamke Seiko. V svoji hiši ima urejeno posebno sobo s steklenimi vitrinami, kjer hrani svoje primerke ročnih ur Seiko.
Njegov najstarejši primerek ročne ure Seiko je star skoraj šestdeset let. Prav ponosen je na to svojo zbirko ter na sina Domna, kateremu je uspel vcepit to svojo strast do nošenja ter zbiranja starih modelov ročnih ur.…