V mladosti polna predsodkov in zadržkov sem bila vedno sramežljiva, obstajale so želje, ki pa si jih nikoli nisem upala uresničiti, ena je bila povečanje ustnic, ker sem imela res tanke ustnice in bi polnejše ustnice na meni izgledale bistveno lepše, polepšale bi mi celotni obraz.
Kot sem rekla, v mladosti si nisem upala čisto nič, bila sem sramežljiva in čisto vsako stvar sem želela ustreči staršem in ker sem vedela, da bi oni bili proti, če bi si dala povečanje ustnic si tega nikoli nisem naredila. Leta so tekla in čez nekaj let sem ugotovila, da če delam vse kar drugi hočejo, izgubljam sebe, to pa prinese meni samo žalost in na koncu ne nisem srečna, ljudje pa živijo svoje življenje naprej. Tako sem naredila korenito spremembo in stopila iz cone udobja, prva je bila povečanje ustnic, ja, potrebno je bilo kaj požreti, se prepirati, boriti za svoj jaz, za svoje razmišljanje, a je bilo vredno, ker sem se počutila kočno živo in da sem nekdo.
Tako sem si tudi naredila povečanje ustnic brez slabe vesti. Ko so me starši videli, sem bila šokirana, ker enostavno niso rekli čisto nič. Vsa ta zamujena leta, ko si povečanje ustnic nisem naredila samo zaradi njiju, sem spoznala, kako zelo narobe je, če si ustvariš neko mnenje in se sploh ne prepričaš, če je res tako. Prej sem se razumela bolj z sovjimi starši, ker sem vse delala, kot so želeli, sedaj se razumem manj, a razlika je ta, da točno vedo kdo sem in kaj hočem, prej pa tega niso vedeli. Tako bi lahko rekla, da so oni sedaj zame bolj srečni, kot prej, ko si nisem upala čisto nič. Danes imam lepe, polne ustnice, povečanje ustnic je bila moja še ena nova stvar, ki sem jo naredila in sigurno to ni zadnja stvar. Življenje se ti ponuja, vzemite ga z veliko žlico.
…