Plezanje ponoči, ko mi pomaga naglavna svetilka, je vedno zanimivo. Istočasno, ko ponuja možnost, da lahko plezam dlje, kakor mi narekuje sonce, mi tudi predstavlja drugačen izziv. Plezanje v dvorani je vedno bolj enostavno. Vedno je svetlo, blazine so razporejene skozi celo plezalno dvorano in vedno vidim, kje so oprimki. Narava pa že sama po sebi ponuja drugačne izzive, in če se pleza v temi, je kljub svetlobi, ki jo nudi naglavna svetilka težko.
Prejšnji teden smo bili na plezalnem izletu. Prvih nekaj dni mi je uspelo večino smeri preplezati. Po nekaj dneh je sledil en dan odmora, da smo si vsi odpočili in sprostili in naslednji dan smo zopet nadaljevali plezanje. Ker takšni izleti trajajo ponavadi deset dni, imamo vedno dva dni odmora zadnja dva dni pa še maksimalno izkoristimo za plezanje. Ker je meni in še nekaj drugim ostalo nekaj zastavljenih smeri, smo, plezali pozno v noč, kjer je vsakemu od nas pomagala naglavna svetilka, da je osvetljevala smer in seveda blazine pod smermi, da smo videli, kam skočimo. Takšno plezanje vedno zahteva več pozornosti in posledično se vedno hitreje utrudim. Drugi so sicer že bolj navajeni takšnega plezanja in jim to ne dela večjih težav. Meni pa kljub zahvali, da mi naglavna svetilka zelo pomaga, tudi pobere veliko energije.
Imela sem še dve zastavljeni smeri, ki sta mi delali preglavici in noč mi je jemala, kar veliko moči. Ampak vseeno mi je eno od njiju uspelo splezati do konca, sicer sem skoraj zgrešila blazine, ko sem iz vrhnjega oprimka spodrsnila zaradi pomanjkanja moči. Zadnji dan mi je ostala le še ena. Vendar kljub temu da sem vztrajala do ene ure ponoči, mi j ni uspelo zaključiti. Imela sem strah pred padcem, saj mi je naglavna svetilka osvetljevala le del, kamor sem jo imela usmerjeno ostalo, pa je bilo slabše osvetljeno.
Ampak nisem razočarana, ker vem, da se bom zato z večjim veseljem vrnila. Predvsem pa takrat naglavna svetilka ne bo potrebna, saj bo med prvimi smermi, ki jih bom takrat plezala.…